Priznam, da včasih zaplavam v svet popolnosti in lahko kar nekaj časa preživim na IG in opazujem popolna življenja določenih ljudi, ki jih znajo tako prikazati. Vedno bolj se dogaja, da imajo ljudje iz moje bližine/znanci umetno ustvarjena življenja, ki niso nič podobna tistim realnim. Tudi na slikah sami sebi niso preveč podobni. V oblačilih, ki jih drugače ne nosijo, postava precej bolj kardašijanska kot v realnosti, ustnice bolj polne..

Sedim restavraciji, s fantom čakama na večerjo. Za sosednjo mizo dve najstnici. Naročita hrano, ki bo lepo izgledala in pasala na feed, vsako jed predebatirata in na koncu naročita. V čakanju hrane že pozložita mizo, da bo pasala na feed. Jaz naročim to kar si želim jesti in imam rada. Dobita hrano. Skačeta okrog mize, slikata, stojita, sedita, ta kot, drug kot. Vmes dobim jed in še toplo začnem jest. Punci pregledujeta fotke.. ko se končno lotita že verjetno mrzle rižotke, sklepam da sta dobili tisto it fotografijo za nabiranje lajkov. S fantom pridno jema, vmes si izmenjava par besed, ko pač lahko zajameva sapo. Punci vsaka na svojem telefonu, sklepam da urejata fotki. Si vsake toliko pokažeta izdelek in si ga malo pohvalita ali pograjata. Preizkusita nešteto filtrov, tisti ki najbolj paše na fotko ne bo pasal ne feed.



V tistem trenutku na svojem koncu mize razmišljam kako sem srečna, ravno sem se najedla, že 2 uri nisem pogledala na FB ali na IG. Zavem se, da sem dosti raje na svojem mestu z manj sledilci in brez potrebe po ustvarjanju nečesa umetnega, za pridobivanje všečkov. Srečna v življenju in ne na platformi. In to šteje. Moja večerja je minila brez stresa, najedla sem se tople hrane, srečna zase in ne za druge, ker nihče ne ve da sem ravno pojedla slastno pico. Da ne bo pomote, tudi jaz kdaj objavim svojo večerjo, sladico ali kavico. Ampak je na prvem mestu želja po kavi in nato pač zadevo objavim na IG. Ne grem na kavo z namenom, da bom dobila novo fotko.

Grem na sprehod, telefon namensko pustim doma. Kako lepo je biti v trenutku in opazovati naravo. Če imam telefon s sabo, ga prevečkrat potegnem iz žepa in preverim kaj se dogaja, vmes pa minejo prekrasni metri narave in vragolije psičke, ki jih zaradi virtualneha sveta zamudim. In hitro se zavem, da ni vredno.

Ne, nisem bila jaz!

Zakaj sem se odločila, da danes objavim te misli? Ko bi lahko kaj bolj prazničnega? Zato, da te pozovem da te praznike preživi brez telefona. Virtualni svet počaka, medtem ko realnost gre dalje in so trenutki hitro zamujeni. Čas preživi s svojo družino in jim namesto kupa materialnih dobrot nameni svoj čas. Tisti šteje dosti več, kot vsi nakupi. ;) In čeprav imam objavo spisano že od sredine novembra z super nasveti za materialna darila, je ne bom objavila. Jaz bom letos podarila svoj čas in telefon pustila v torbici.